Ko iz tetrapaka v lonec priteče,

mleko zasliši nekoga, ki reče:

»Takole, še malo, pa Mihec bo vstal,

zato že kar zdajle mu skuham kakav.«

 

Mleko od groze se skoraj sesiri:

»To ni mogoče, pri moji veri!

Da ob belino bom in ob okus,

to, primojduš, je ostuda in gnus!«

 

A bolj ko jezi se nad tem, kaj bo z njim,

močneje od spodaj ga greje vroč plin.

 

»Jaz da kakav bom?! Nikdar nikoli!!

Preveč sem ponosno, da to si dovolim!«

je besno vzkipelo, iz lonca ven vstalo

in belo in čisto se v svet je podalo.

 

»Do smrti bom mleko, nikoli kakav!«

je vpilo še, ko so ga brisali s tal.